Pomladansko vreme, smučarske hlače in sani so zaznamovali našo planinsko soboto. Jutranji odhod s tople Dolenjske pa vse do Planice je minil s pogledi skozi okna avtobusa in iskanju snega. Se nam bodo mar vsi smejali, ker smo šli iskat sneg?
V dolini pod Poncami se začne zimska pravljica, a še ta le na skakalnicah in tekaških progah. Toda v gozdu, na planinski poti do doline Tamar, lahko sani položimo na tla in jih vlečemo po zasneženi, mestoma kar preveč ledeni planinski poti. Po dobri uri hoje po gozdu se nam odpre pogled na dolino Tamar in slovenske gore. Zaradi kopastih oblakov so vrhovi sicer zakriti, a njihovo veličino je v senčnem Tamarju vseeno zaznati.
Prosti čas izkoristimo za malico iz nahrbtnikov, topel čaj in sankanje okoli planinskega doma. Nato pa nazaj. Učitelje in planinske vodnike skrbi poledenela pot, otroke pa, če bo dovolj sankanja. Nekaj sankanja, nekaj izogibanja ledu skozi gozd in vsi smo zadovoljno in varno prispeli do naše velikanke. Snežne padavine v letošnji zimi res niso pogoste, a kdor išče ta najde.
Bernarda Kunstelj Lepojić, mentorica planinskega krožka
