V torek, 7. 6. 2022, smo se »ta pridni« učenci z avtobusom, ki ga je peljal voznik Niko, odpravili na končni izlet na Dunaj (po nemško Wien). Zelo zgodaj zjutraj smo se zbrali na avtobusni postaji pred matično šolo. Z nami sta šli učiteljici Blanka Karanjac in Katja Tomažinčič. Odpeljali smo se v Višnjo Goro, kjer smo pobrali Višnjane, učitelja Igorja Rajnerja ter ravnatelja naše šole.
Med vožnjo smo večinoma igrali igrice na telefonih, poslušali glasbo in se pogovarjali, nekateri so brali knjige ali spali. Učitelj Rajner je bil naš vodnik in nam odlično predstavil zgodovino ter geografijo Dunaja. Najprej smo ponovili, kje Dunaj sploh leži, katere so njegove sosednje države in poimenovali pomembnejša gorstva (samo v vednost: najvišji vrh je Großglockner oz. Veliki Klek/Veliki zvon, visok 3798 m) in podobne geografske značilnosti (ki nas po večini niso zanimale, brez zamere, učitelj), govoril pa nam je tudi o Habsburžanih in njihovem vladanju (zanimivejša tema). Spomnili smo se (ali pa izvedeli), kdo je bila kraljica Marija Terezija (če še ne veste: prva habsburška vladarica, ki je bila do svojih vojakov zelo materinska – kot je rekel učitelj Rajner: »Vojaki nikoli niso bili lačni ali žejni.« Ustanovila je šolo.). Spoznali smo zgodbo o Sisi oz. Elizabeti Bavarski ter njenem bratrancu in možu Francu Jožefu I. Zagotovo ste že slišali za Radetzky march (march se izgovori marš). Imenuje se po avstro-ogrskem vojaškem generalu Josefu Radetzkem. In nikoli ne uganete! On je odgovoren, da je nastal dunajski zrezek! Takole smo pa izvedeli, kje je bil njegov »rojstni kraj«:
Igor Rajner: »Kaj mislite, od kod izvira dunajski zrezek: iz Nemčije, Italije ali z Dunaja?«
Mi: »Dunaja (tako smo mislili po večini).«
Igor Rajner: »Vsi vi ste pogrnili izpit (seveda v hecu)!«
Mi: »???«
Igor Rajner: »Prihaja iz Italije!«
Res, nismo verjeli, dokler ni povedal legende o tem. Radetzky je imel v času svojega vladanja v Italiji svojega dvornega kuharja. Ta pa ni vedel, kaj naj mu pripravi. Pri roki je imel meso, moko, jajca in suh kruh. Spomnil se je, kako lahko vse sestavine uporabi (namesto drobtin, ki jih poznamo danes, je uporabil kruh) in jed postregel generalu, ki je bil nad njo navdušen. Tako se je zrezek sprva imenoval milanski zrezek, kasneje pa ga je Radetzky prenesel na Dunaj in ga preimenoval v dunajskega.
Naš prvi postanek je bil v Šentilju, tik pred mejo, drugi pa v Avstriji, v gostišču Landzeit (kjer smo našli brezplačen WC!).
Približno ob 12. uri smo prispeli do naše prve postaje: poletne rezidence oz. Schönbrunna. Tam smo se slikali, videli slavolok zmage Gloriette, si ogledali Neptunovo fontano in nekateri tudi živalski vrt (ki je, mimogrede, najstarejši živalski vrt na svetu). Ugotovili smo, da je park urejen v baročnem slogu, saj je vse grmovje natančno obrezano, povsod pa so velikanski kipi. Izvedeli smo, od kod ime Schönbrunn (cesar Matija je prvič videl arteški vodnjak, iz katerega so pili dvorjani in vzkliknil: »O, wie schön Brunn!« – »O, kako lep vodnjak!«), in tudi, da je bila najljubša barva Marije Terezije rumena (zato je palača Schönbrunn rumene barve). Nato smo se vrnili na avtobus in se odpeljali dalje. Šli smo mimo tržnice, parka Prater (zabaviščni park, kjer se nahaja panoramsko kolo Riesenrad), parlamenta (podoben je templju, saj mu podporo dajejo korintski stebri, pred njim pa stoji kip boginje Atene, ki ponazarja demokracijo), dunajske državne opere (Wiener Staatsoper), Centra združenih narodov, mestne hiše, zimske rezidence … do razglednega stolpa Donauturm, na katerega smo se povzpeli. Visok je 252 m, z dvigalom pa se pride do 170 m. Ko smo prišli nazaj dol na parkirišče, je začelo deževati (in nekateri niso imeli dežnikov!). Hitro smo šli v avtobus in se odpeljali naprej mimo Štefanove katedrale. Po poti smo našteli avstrijske skladatelje (skoraj sramotno je, če še niste slišali za Mozarta in Straussa) in slovenske predstavnike, ki so delovali na Dunaju (npr. Jože Plečnik, Ivan Cankar, Maks Fabiani, Jurij Slatkonja …). Nato smo prispeli do Španske jahalne šole, kjer smo izstopili in se malo sprehodili. Ogledali smo si kipa dveh jezdecev.
Potem pa smo imeli prosti čas (ki smo ga vsi tako nestrpno pričakovali!). Večinoma smo šli v McDonald’s in Starbucks nekaj pojest ali pa po trgovinah. Ker je padal dež, je bilo malo zoprno, saj smo morali od ene do druge trgovine teči, vendar smo se vseeno zabavali. Pozno popoldan smo se zbrali, učitelji so nas prešteli in že smo se peljali proti domu (no, vsaj tako smo mislili … a … smo se zmotili). Na avtobusu nam je učitelj Rajner povedal, da gremo še v Hundertwasserjevo galerijo … pa smo šli. Bilo je res zanimivo, saj je bilo vse »malo odštekano« (barvno in vijugasto – stopnice so bile upognjene … to ti najbrž pove, da ni bilo ravno običajno). Nasproti galerije pa je bila tudi hiša (ali pa je bil blok … imelo je več nadstropij), narejena v Hundertwasserjevem slogu.
Nato smo šli na avtobus in se res odpeljali nazaj proti Sloveniji, šoli in domu. V Višnji Gori smo odložili Višnjane, učitelja Rajnerja in ravnatelja, potem pa se odpeljali naprej, proti matični šoli. Točno ob 23.00 smo parkirali na avtobusni postaji, kjer so nas čakali starši.
Bili smo utrujeni. Naslednji dan smo zjutraj težko vstali in šli v šolo, a je bilo vredno. Ta dan si bomo zagotovo zapomnili kot lepo dogodivščino, ki smo si jo zaslužili s trudom in nekaj dela.
Jerca Erjavec, 8. a
